30.6. - 1.7.2012 - Iz Cerknice v Portorož

Vedno razmišljam o raznih podvigih, ki so velikokrat za ostale nore ali celo butaste ideje... Seveda kar se teka tiče...
Pa pred cca. mesecem dni pride na dan s krasno idejo Sašo iz Plesnega društva kolesar - teči iz Cerknice v Portorož. Seveda se temu ni moč upreti ;) Takoj za... Nabere se nas 8 - 4 tekači in 4 kolesarji za spremstvo, poleg pa bi imeli še vozilo s šoferjem seveda ;)))
S potjo bi opravili v dveh dneh - prvi dan Cerknica - Rodik, kjer prespimo na kmečkem turizmu Pri Friščevih (prijaznost in postrežba na višku - priporočam), drugi dan Rodik - Portorož, s ciljem na drugem (najdaljšem) pomolu s skokom v vodo.
Organizacija v polnem teku, trase določene. Prvi dan po tej poti in drugi dan tu.
Dolžina prvi dan: 59,4 km (na koncu realno 70 km)
Dolžina drugi dan: 52,6 km (na koncu realno 50 km)
Dva dni pred štartom ostanemo brez dveh sotrpinov torej nas bo štartalo 3 tekači in trije kolesarji.

Končno je tu sobota, 30.6.2012, ura 6:00, ko zvoni budilka, kavica, mini zajtrk, končno pakiranje in proti Peščenku, kjer je dogovorjeno zbirno mesto. Ura 8:00 fotkanje, pakiranje stvari v avto in štart.

Tik pred štartom...

Pot se prične preko Cerkniškega jezera, na vas Otok, potem se izognemo javornikom, pa se kljub temu dvigamo za cca. 300 mnv in sledi prva pavza pri "Šajnnovem gradu". Tek potek brez gelov in podobnih prčkarij, zato se usedemo in si privoščimo domače klobase, kruh, pecivo, pa še dve stvari, ki jih je spekla Jana, naša šoferka spremljevalnega vozila, ki so fantastične... njmi njami.. senčka, vreme super, poskrbljeno za jest in pit, bi najraje kar tam ostal, a kaj ko nas čaka še večji del poti.

Postojanka pri "Šajnovem gradu" in njami, njami klobase... ;))

Nadaljujemo do Pivke, kjer je predviden postanek v največji vročini. V Pivko pritečemo ob 13 uri po čistemu soncu izmučeni in dehidrirani. Privoščimo si dolg, cca. 3 in pol urni postanek in počivanje v senčki pri gostišču Kara. Tu je za nami cca. 35 km poti.

Počitek v Pivki...

Ob 16:30 krenemo proti Parku vojaške zgodovine, sledi kratek, nekajminutni ogled parka in akcija dalje...

Tacga bova imela, ko bova velika... ;)))

Od tu dalje do Neverk, kjer lepo diši po piščančkih (farme), oda tam dalj pa se pot nekam nepričakovano pične vzpenjati. Od samega štarta smo imeli v mislih, da se dvigujemo v začetnem delu preko Javornikov, preostali del pa nekoliko gor - dol, vendar s poudarkom na dol... Ma sanja svinja kukuruz, a kukuruza nema;))) mi pa stalno tečemo v klanec... pa saj ne gremo na Snežnik ali smo pač toliko zgrešili???? ;)))
In res, klanc ani konec, le še bolj se prične vzpenjati. Naenkrat zagledamo odcep za pešpot na Vremščico... aha, torej tam je klanec, cesta pa se bo sedaj zravnala..... pa ja de!!! Ma ne me basat... gor, pa gor pa še malo gor pa.... dejansko smo prišli pod Vremščico! Jah kaj čmo, nismo vedeli... končno prispemo na vrh prevala in sledi spust, ki se prav tako vleče kot Italijanske špagete. Po pretečenih 50 km ravno ne paše tek navzdol... Načeloma naj bi imeli do cilja le še maksimalno 10 km.
Kruta realnost.
Sredi spusta po pregledu karte in uporabi GPS-a ugotovimo, da je pot v resnici nekoliko daljša in da imamo do konca še 20 km???? Takrat mi pridejo na misel prav sočne kletvice, pa ne bi sedaj o njih. Vsi napsihirani gremo dalje. Kolega naleti na težave z dihanjem, itak se nameravamo ustavit in se malo osvežimo...

Pričetek Občine Divača...

Pavza na koncu spusta...

Nadaljujemo proti Dolnjim Ležečam in se prej odcepimo proti Brežec pri Divači.... Takoj zatem sledi odcep za Betajno in dalje v Škocjan...

Razpoloženje se je dvignilo ;)

Razpoloženje tu nekoliko bolje ja, toda zame ne za dolgo... kmalu po odcepu za Betajno me začne dušiti... tek je zame preprosto nemogoče dejanje. Potem mi kapne... Tekli smo mimo travnikov, kjer so kmetje balirali... v zraku polno prahu, jaz pa alergičen na neko določeno vrsto trave... Nekako pridemo v Matavun, toda naše spremljevalno vozilo je šlo po drugi, daljši poti... v avtu pa tablete proti alergiji... edini del, kjer smo se oddaljili od vozila, pa ravno tu.. Murphy ni kaj... vem, da s tekom ne bo šlo več naprej in da morma stran od travnikov, nekam, kjer je bolj vetrovno... Ni druge... Z Lenčem zamenjava... ona gre teči, jaz okoli s kolesom teh nekaj kilometrov do cilja v Rodiku.

Pozno, okoli 22:00 ure po 70 km poti prispemo do prenočišča v Rodiku... Tam pa udri po hrani.....

Spat! Drugi dan je treba zgodej vstat...hihi
Nedelja, 1.7.2012 ob 6:30 dogovorjeni za kavico, zajtrk spustimo, ker bo peklensko... vroče mislim... noge nekoliko trde, ampak po 2 km bodo kot nove ;)
Kljub zgodnji uri tek po soncu ni nekaj, kar bi si srčno želel;))) Mah teh 50 km do Portoroža.. kaj pa je to;)))

Tečemo po konstantnem ritmu, brez vstavljanja, saj bi radi pobegnili žgočemu soncu... Pijemo kot žolne...
V glavne trasa poteka po glavni cesti do Kozine, potem pa po "stari" cesti proti morju... Na srečo prometa ni veliko... Mimo Viki burgerja se spustimo na Črni kal, prehitimo ploščatega zajca na cesti, potem pa naprej proti Kopru....

Vmes obvezna slika pri tabli Občina KOPER!

In v tej smeri je cilj ja... ;))))

Mimo napisa Vina Koper, pokopališča pridemo do planiranega mesta za prvi večji počitek... Pri Žusterni v Kopru. za nami cca. 37 km... Voda, voda in še enkrat voda... Tam zaspim in se po nekaj minutah zbudim ves zmečkam... govorijo o odhodu, jaz pa ves mutast;))) Ker sonce resnično ni moj velik prijatelj in mi v glavi kuha, izčrpan pa sem še od gorkega maratona, potovanja v Kočevje pa še kaj je bilo vmes, zato se raje odločim, da nasledjni dve posaji - nekaj km raje odidem z avtom, da se ohladim... Ura pri odhodu iz Kopra je bil namreč 13:00. Vroče je pa tako ali tako tudi ob osmih zvečer;))) Sonja in Sašo v spremstvu kolesarjev nadaljujeta sama. Z Jano jih počakava pred tunelom (Parenzanka), od koder bom tekel naprej do cilja na pomol v Portorožu.
V Portorož na cilj prispemo ob 14:30 na soncu miljon stopinj celzija.... in srečni kot norci flik v vodo... no ostali so verjetno še kaj razmišljali, jaz sem včasih prehiter zase.... v zraku pri skoku v vodo se spomnim, da imam s seboj telefon... o supeeeer! jah ni kaj...

Super družba, odlična organizacija, najboljši suport - zahvala gre tu predvsem šoferki Jani, ki se  nas je načakala, pohvale kolegoma Sašu in Sonji za premagano celotno traso in vsem trem kolesarjem Nini, Alenki in Sreču.
Zahvala gre tudi Nininim staršem, ki so nas pričakali pred ciljem in prinesli Laško pivo na plažoooo in nas še na koncu pogostili, da smo pridobili nove moči za pot domov;))) eni na vlak drugi v avto ;)

Bilo je fenomenalno!!!! Kaj je naslednje?

Pred tunelom Valeta (550 m)...

... in okopani, nič več smrdeči  v cilju ;)))

Povzetek:
Skupna dolžina poti: 120 km
Višinski metri: cca. 850 mvr - pa naj še kdo reče da se za na morje ni treba vzpenjat!
Temperatura v senci v nedeljo: 34 st. C
Dehidracija: močna ;))))
Počutje: psihično odlično, fizično .... hmmm.. raje ne bi...

Sem pa ugotovil nekaj drugega: v dveh tednih sem naredil več kot 4 maratone, od tega en gorski, vse pa je potekalo na 30 + st. C... Kaj naj drugega pričakujem kot to, da bom sesut... Sledi večdnevni počitek....

Še nekaj slik: