Iz Cerknice se odpravim malo po 7 uri zjutraj, do pol devete se moram prijavit... Da bo živčnost večja, pozabim na odcep Logatec in se peljem proti Ljubljani, kos ena srečo spomnim, da nisem na kakšni službeni poti proti Ljubljani ampak grem na tekmooooo... Ravno še ujamem odstavni pas Vrhnika in uberem drugo pot proti Hotavljam in naprej proti Kopačnici...
Cesta nekoliko ožja od avtoceste;))), zato gre počasneje. Na kraj zločina prispem ob 8:15 in hitim na prijavno mesto, kjer me pričakajo prijazne gospe/gospodične, dobim vrečko presenečenja in se obrnem proti avto, da se pripravim...
Malo firbcanja naokoli, kako so ostali oblečeni, obuti, ali imajo palice ali ne itd... Namreč nisem še bil na tej tekmi, niti ne na Blegošu... Zame je vse to prvič!
Vsi neke mehke copatke, redki superge za gorski tek, kljub vsemu se odločim za Brooksice Cascadia 7, kar se kasneje izkaže za vrhunsko odločitev. Palic nima nihče. Očitno ni neke poseben strmine si mislim... butc! Saj sem večer prej čekiral višinski profil!
Nekaj minut pred deveto uro pričnejo klicati prijavljene tekače, ki se nas je zbralo 105. Rekordna udeležba. Vreme sanjskih 15 stopinj in sonček. Si mislim, zgoraj bo mraz, saj se dvignemo za 1.600m. Vzamem dolge rokave in si jih zaviham.
Spomnim se, da sem pozabil čigumo - pomaga mi ohraniti vlažna usta med tekom. Stečem proti avtu, ki je mimogrede od štarta oddaljen cca. 200 m. Vzamem čigumo, jo stlačim v usta, hitim proti štartu, nato pa zaslišim pok in odšetvanje tri, dve, ena in štart............. jaz pa 150m do štarta. hitim v klanec proti štartu, cela skupina mi že pobegne, v štart pa pridem že utrujen :)))))))))
Ah bo že, si mislim, saj je še dolga. Počasi prehitevan enega za drugim in dohitim PetraM iz TF-ja. Njegov tempo mi nadaljnji kilometer ustreza, nato nekoliko pospešim. Prve tri, štiri kilometre relativno normalen klanec, večinoma makadamske poti, nakaj celo asfalta, potem pa pridemo do postojanke z vodo in zagledam kup tekaških/pohodniških palic!!!!!!!!!!!!! AAAAAAAAAA F**k.. si mislim. očitno sem v norenju spregledal, preslišal, da lahko palice oddamo in nam jih pripeljejo na za to določeno mesto. Tako so tekači (nekateri) bistveno laže premagovali strmino od mene. Mah, si mislim, bom že nekako. Saj sem vajen brez palic;)
In res, kar lepo držim tempo, vedno malenkost rezerve. Se šparam, saj preko 1.000 višincev ni kar tako (vsaj zame ;)). Kar naenkrat po 6,5 km pridemo na odprto in vidi se vrh Blegoša. Malo pritisnem, na vrhu prijazen folk navija, vzamem kozarček vode, spijem, kozarček pa pospravim v koš (da ne smetimo!).
Navzdol začnem po navajenem ritmu - kar hitro. V prvem kilometru prehitim tri tekače. Tak tempo držim do konca. Glede na to, da me noben ne ogroža, ter ne vidim nobenega pred seboj, tečem umirjeno brez norenja.
V cilj pritečem s časom 1:32:10 brez neke utrujenosti, s čimer sem najbolj zadovoljen. Cilj izpolnjen. Počakam še žreb nagrad (srečelov), kjer ni bilo sreče :(, pa nima veze, saj sem se počutil po teku kot prerojen, kar je bilo zame najpomembneje. Najboljša izkušnja poleg Praga maratona do sedaj.
Absolutno 34. mesto od 105, v kategoriji 18. mesto od 38. Super zame, rekreativnega tekača;)
Seveda se Blegoš drugo leto ponovno vidimo!
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.bmp)
.bmp)
.JPG)
